Lisa, stara 35
Lisa, stara 35
“Obupana, osamljena, ničvredna in šibka. Tako bi opisala sebe, ko sem bila najbolj na dnu. Trenutek, ko nisem več zdržala, je bil, ko sem pričela s službo. Počutila sem se kot zguba, vedno sem kritizirala samo sebe. Bilo je utrujajoče in ves čas sem bila žalostna. Veliko sem jokala. Takrat sem šla k osebni zdravnici. Sprva sem imela občutek, da me ni jemala resno. Povedala mi je, da potrebujem počitek, vendar to ni bilo dovolj. Čez nekaj časa so me napotili k psihologu in nato k psihiatru, ki me je začel zdraviti. Vse skupaj je trajalo okrog dve leti, da so mi postavili diagnozo. Po 18 mesecih sem hotela prenehati z jemanjem zdravil, in sem.
Vendar se nisem zavedala, kako slabo bo to vplivalo name. V neki točki sem razmišljala o samomoru. Sicer nisem ničesar načrtovala, a sem bila prepričana, da bi bilo bolje, da odidem, saj sem imela občutek, da moje življenje nikomur nič ne pomeni. Edini razlog, da se nisem ubila je bil, da je bil moj oče takrat na dopustu. Nisem mu hotela pokvariti potovanja. Vedela sem, da moram ponovno k psihiatru. Ponovno sva začela z zdravljenjem in k sreči se je vse vrnilo v normalno stanje. Svoje tablete hranim v tej ovalni škatlici. Zlata je, na njej so rožice. Precej staromodna v resnici. A sem se z njo igrala kot otrok in zame ima poseben pomen.
Še vedno imam slabe dneve, vendar sem našla način, da jih preživim. Pogosti izleti v vrtni center so pravzaprav postali velik del mojega življenja. Všeč mi je, da sem tam obkrožena z naravo in imam čas za razmišljanje. Še posebej cvetlice mi prinesejo mir in me spomnijo, da bo vse OK. Danes sem srečnejša. Veliko skrbim zase in to, da delam in živim svoje življenje tako kot si želim, je tisto kar potrebujem, da grem naprej. Depresija je težka in negativna. Ne prinaša veselja, vendar lahko s ponosom rečem, da sem našla pomoč in oporo, da se prebijam skozi."
