Tatyana, stara 47 let
Tatyana, stara 47 let
“S prvimi simptomi sem se srečala pred približno 16 leti. Takrat sem šla skozi težko obdobje. Izgubila sem svoja dva brata in mamo, izgubila sem svoj posel in svoj dom. V tistih trenutkih nisem bila prijetna oseba. Moja reakcija na vse je bila jeza. Bila sem jokava in razdražljiva. Nisem se znala spoprijemati s svojo jezo. Bilo je izčrpavajoče, vendar nisem vedela, da je šlo za depesijo. Šele leta pozneje sem ugotovila, da je bila to pravzaprav velika depresivna motnja. Depresija je zame pošast. Črna hobotnica z lovkami, ki pritiskajo prav na tvojih bolečih točkah.
Še takrat, ko vzklije majhna želja po tem, da bi kaj naredil, se pojavi hobotnica in jo zaduši s svojimi lovkami. Je neusmiljen sovražnik. Odrasla sem v veliki družini, v kateri nisem mogla odprto izražati svojih čustev. Celo zdaj, po tem ko sem se dolga leta pogovarjala s psihiatri in terapevti o svojih čustvih, težko najdem prave besede.
Velika depresivna motnja je vplivala na moje odnose z ljudmi. Iskreno, dolgih pet let sem dvomila v ljudi. Umaknila sem se vase in se izogibala tesnejšim odnosom. Zavrgla sem svojo staro SIM kartico, z nikomer se nisem hotela pogovarjati. Otroci so mi skušali pomagati, zlasti moj sin. Ko se je hči zaradi službe preselila v Južno Korejo, so se odločili, da bi mi lahko sprememba okolja pomagala. Plačali so mi let in zdravljenje. Vendar pa so jezikovne prepreke v komunikaciji z zdravniki, privedle do napačnega zdravljenja, kar je moje stanje še poslabšalo. Kot vernica imam upanje. To upanje je z mano ves čas te poti. Kadar čutim strašno praznino in nobene želje po življenju, se zanašam na molitev. Kot mama si želim, da ne bi bila v breme mojima dvema čudovitima otrokoma. In sanjam o svoji lastni hiši. Po tem ko sem jo izgubila pred 16 leti, sem morala zamenjati več najemniških stanovanj. Zavedam se, da je v meni veliko nerešenih težav. Delam na sebi, a je težko. Drugim bolnikom z veliko depresivno motnjo želim sporočiti: bodite hvaležni, kadar vam družina in prijatelji pomagajo, kajti brez topline, skrbnosti in podpore je težko okrevati."
