Corinna, stara 42
Corinna, stara 42
“Z depresijo se borim več kot dve tretjini svojega življenja. Pomislite. Večino svojega življenja sem porabila za to, da sem se borila z demoni in prepričevala samo sebe, da ostanem, da se borim naprej. ‘Ne deluješ nagnjena k samomoru’. Spomnim se, da mi je to rekla šolska svetovalka, ko sem ji povedala, da razmišljam o samomoru. Spomnim se, kako je bil moj 14-letni jaz osramočen in zmeden. Kako naj bi bila videti? Krhka s stekleničko zdravil v eni roki in poslovilnim pismom v drugi? Do mojega 25. leta mi niso postavili prave diagnoze. Ko sem rodila sina, sta se zlili poporodna in že prisotna depresija in skoraj se mi je zmešalo.
Vedno sem sanjala o tem, da bom po poklicu mama, a sem se vsak dan počutila huje in huje. Shujšala sem in postala hudo nespečna. Skrb za mojega dojenčka mi je pobrala vso energijo, kljub temu da nisem bila sposobna prav dobro funkcionirati v vseh svojih starševskih dolžnostih. A vendar mi je moj sin rešil življenje. On je razlog za to, da vsak dan vstanem iz postelje. Lažje mi je, da vidi, kako se borim s svojimi demoni, kot da bi kdaj pomislil, da je povzročil kakršenkoli del moje bolečine. Pred letom in pol sem se odločila, da bom opustila jemanje antidepresivov. Čutila sem, kako sem drsela nazaj tja, kjer sem bila prej. Prišli so dnevi, ko sem se skoraj prepričala, da bo mojemu sinu in moji družini bolje brez mene. Zato sem se vrnila na terapijo in se po pogovoru strinjala, da začnem ponovno jemati zdravila. Del mene se počuti, kot da mi ni uspelo. Vendar vem, da ni tako. Delam tisto, kar je najbolje zame in za mojo družino. In vendar je najboljši del ta, da se že zelo dolgo nisem počutila tako dobro. Še naprej želim delati na sebi, da bi lahko bila nekega dne brez zdravil. A do takrat moram delati, kar je potrebno. S svojo terapijo, sprehajanjem psa, peko peciv ter s svojimi izjemnimi prijatelji in družino vem, da bo vse v redu z mano.”
