Sončna svetloba se pri večini bolnikov izkaže za ugodno in vidno zmanjša izraz bolezni na koži. Zanimivo je, da se lahko fototerapija uporablja tudi pri bolnikih, pri katerih bi lahko izpostavljenost sončni svetlobi simptome poslabšala. Svetilke namreč oddajajo ultravijolično svetlobo v varnem spektru svetlobe.
Fototerapijo je treba izvajati dosledno, redno in pod stalnim zdravniškim nadzorom. Podobno kot pri vsaki drugi terapiji tudi pri fototerapiji obstaja tveganje pojava neželenih učinkov, vključno s fototoksičnostjo, pospešenim staranjem kože, akutnim vnetjem roženice in veznice ter kožnim rakom.
Fototerapija pri luskavici se izvaja z različnimi metodami na osnovi svetlobe UVA in UVB
PUVA (psolaren + UVA)
Metoda zdravljenja luskavice, ki vključuje psoralen, tj. zdravilo za povečanje občutljivosti na svetlobo (jemlje se per-oralno), in ultravijolično svetlobo A (UVA). Bolniki z luskavico vzamejo en odmerek psoralena, nato pa se v zdravstveni ustanovi udeležijo fototerapije s svetilko UVA. Bolnik med fototerapijo nosi zaščitna očala. Pri tem zdravljenju, je treba spremljati delovanje oči in jeter zaradi morebitnih neželenih učinkov. Koža se po svetlobni terapiji ne sme izpostavljati neposredni sončni svetlobi. PUVA se običajno uporablja pri bolnikih, pri katerih je luskavica prizadela od 10 do 15 % celotne površine kože. Dolgoročna fototerapija je povezana s povečanim tveganjem za pojav srbenja, glavobolov, slabosti in kožnega raka.
Fototerapija UVB
Fototerapija UVB (širokopasovna ali ozkopasovna ultravijolična svetloba) pri luskavici je varnejša od terapije PUVA in se lahko priporoči bolnikom, ki imajo poleg luskavice tudi težave z jetri ali očmi. Bolniki običajno opazijo izboljšanje simptomov po nekaj terapijah UVB. Tako kot terapijo PUVA je treba tudi fototerapijo z UVB izvajati pod zdravniškim nadzorom. Izpostavljenost svetlobi UVB lahko povzroči rdečico kože (eritem), ki izgine sama od sebe, in srbenje. Pri zdravljenju luskavice je najučinkovitejša uporaba ozkopasovne svetlobe UVB spektra 311–312 nm.